Jakobova pot – Višarska veja
Dan #01: Ljubljana – Sv. Duh (Škofja Loka)

No, pa je vendarle na vrsti Višarska veja Jakobove poti po Sloveniji.
Ves čas sem si želel, da bi to pot prehodil še s kom, a nisem bil kdo ve kako uspešen pri iskanju sopotnikov. Standardna druščina se mi je izmikala z odgovori s standardnimi odgovori: ni dopusta, prezgodnji čas v letu in še kaj bi našel.

Ko sem že skoraj obupal, sem se našel z mojo sovaščanko Majdo in sva zastavila prvi dan hoje na Veliki ponedeljek, ter potem kako bo in dokler bo. Vmes bova lahko preverjala koliko spomina nama je ostalo vsakemu s svojega Camina Frances pred leti.

In sedaj sva tukaj.

Sv. Jakob Stanežiče

Na večdnevnih poteh imam vedno enake težave. Prvi dan se mi ne ljubi ravno preveč hoditi, obhajajo me sive misli o smiselnosti takega početja, misli se vračajo na osamljen domači fotelj pred televizijo in kratko pot od njega do hladilnika in nazaj. Dobrote letošnje Velike noči še stopnjujejo dvome moje uspešnosti.

Če je bilo na začetku komot do sv. Jakoba v Stanežičah, se tukaj začne zares. Prva strmina in prvi preizkus. Že na prvem hribčku mi uhaja duša, sopotnica pa tudi.

Srce mi prične še bolj poskakovati, ko ugledam Slavkov dom na Golem Brdu, ampak ta je še zaprt tako zgodaj. Potem pa še poskakuje samo zato, ker je nov hribček na vrsti.

Sredi gozda se sliši zvon sv. Jakoba na Petelincu, korak je lažji. Dohitevava posameznike, ki hodijo v najini smeri. Oho, danes ne bo dolgčas.

Pri cerkvi naju preseneti velika skupina ljudi. Tukaj zveva, da je tukaj vsako leto na Veliki ponedeljek edina maša v letu. Lepo. Nekdo naju ima rad, da naju je odpravil ravno danes od doma.

Odpor do hoje nekoliko popusti, ko vidim da pot pelje pod Jetrbenkom in da bom lahko malo zajel sapo do Katarine.

Sv. Jakob nad Katarino

Vreme se ne zna odločiti kakšno bi bilo. Saj za hoditi ni ravno napačno, kakšnega lepega razgleda po Polhograjskem hribovju pa ni.

Po naslednjem sv. Jakobu (nad Katarino) se pot spusti v dolino Ločnice. Sopotnica nekoliko jamra, češ da ne hodi ravno najraje navzdol. Kar naj vidi kako je bilo meni, ko sem jamral navzgor. Malo se mi smeje, toda kazen je prišla hitro. Pri potoku morava ponovno navzgor proti Osolniku. Jamranje se prestavi.

Vse do Škofje Loke se pot ne more odločiti, ali bi šla gor, ali dol. Cel ljubi popoldan. Tudi vreme se ne zna odločiti kaj bi. Dežuje in ne dežuje, vse dokler po Mrvančevi planini na Puštalu ne ogledava mesta.

Puštal

V mestu po Hudičevi brvi, si malo priveževa dušo. Danes se je nikjer ni dalo, če pa, je bilo pa zaprto.

Kar nekoliko tečna je že bila ravnina od Škofje Loke do Uršulinskega samostana v Sv. Duh kjer bova prenočevala.

Konec je prvega dneva.