Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #01: Sevilla – Guillena

Tako, nastopil je dolgo pričakovani dan.

Včeraj sem se cel dan vozil na startno mesto. Z vlakom, kombijem, letalom, ponovno z avtobusom in na koncu še nekoliko peš.
Takšna potovanja poznate, zato o tej aktivnosti toliko.

V nastavitvenem hostlu/albergu sem se zadržal le toliko, da sem dobil ključ, ki mi bo pomagal izven voznega reda alberga priti v zgodnjih urah do postelje. Na letališču sem kupil steklenico žlatnega vina in sem se z njo odpravil do katedrale. Pred njo sem bil zmenjen z Raulom. Raul je tip, ki pred katedralo igra perfekten blues … kitara, orglice, boben … one man bend. Našel sem ga lani ko, sem čakal na letalo in si lizal borbene rane, ki so me neplanirano usmerile domov.

Posedal je na tistih kamnitih klopcah, ki so posejane vzdolž celotne ulice, ker mu je publike zmanjkalo. Ura je bila namreč že pol polnoči.
Odigral mi je nekaj komadov … ja Billy-a tudi … medtem, ko sva pila moje vino … brozgo, kot sva ugotovila, žlahtno brozgo … ampak pustila je pa nisva.
Zato pa je Raul poskrbel s svojo zalogo, da nisva šla prehitro narazen. Posnel je nov CD, pride po pošti.

Toliko o včerajšnjem večeru in zgodnjem današnjem jutru.

…

Zjutraj sem spet nekoliko potegnil … tako kot lani … ampak tokrat je znosna temperatura, prav prijetna za hojo. Napoved pravi, da bo celi dan znosna, okoli 25 stopinj. Kasneje sem zvedel, da pri vas ni ravno prijetno, v snežnih razmerah.

Bejbi za recepcijo sem težil, da mi je iskala ali prenočuje tudi en angleški tip s katerim sva bila zmenjena, da bova hodila skupaj. Ni ga našla. ‘Kurc gleda!’, bi rekel oni Parker, ki piše sodobne modrosti. Ne bom delal problemov in se bom znašel sam.

Naprej sem šel nazaj do katedrale in počakal, da do odprejo. Tudi tam so ga malo potegnili, zato sem ob 8:01 neusmiljeno pritiskal na zvonec, z glasnim odobravanjem par turistov in hišnega klošarja, ki je že zasedel svoje mesto pred vhodom. Slamuhov z nahrbtniki ni bilo … bil sem samo jaz.

Katedrala v Sevilli je veličastna. Morate jo pogledati, čeprav bo treba zvoniti. Takoj za katedralo pa so prve puščice, ki vas usmerijo v drugi čas, v drug svet.

Preden sem zapustil Sevillo sem moral opraviti obvezen jutranji ritual … cafe americano in bocadillo. Kupil sem še sveže pomaranče; bolj sveže kot tiste v Šparu, Lidlu, pa čeprav so tudi iz Španije. Zakaj samo tri, bo ugotovil vsak, ki bo prvič stopil na Camino. Oni stari mački pa že imate izkušnje.

Zunaj mesta sem na mostu preko reke Rio Guadalquvir (to čisto islandsko ime sem prepisal z prospekta pred mano) pred sabo opazil dušo z nahrbtnikom. Predaleč, da bi jo komot dohitel in še proti Camasu po asfaltu je zavila. To napako sem lani tudi sam storil. Kar naj trpi. Sam sem zavil ob tej Rio KakorkoliSeJireče v senci, med rododendromi, ki so ravno začeli cveteti. Se bova že potem srečala v Santiponce … bom malo prej tam. Jaz bom že pil kavo in predvsem bom spet preveč pameten, ko ta duša prihodi po asfaltnih ulicah.

Tisti bife, kjer sem pil lani, so ravno zapuščali trije ‘peregrinoti’. Samo ‘Buen camino’ in so šli. Ok, Angleža ni, stvari se razvijajo v redu. Ne bom osamljen.

Na koncu dneva se nas je nabralo preko deset. Ampak na poti se bom družil samo z moškimi in bejbami, ki so znotraj štajerskega normativa.
Za tiste, ki ne poznate normativa: leta (moja) deljeno z dva plus sedem.
Zdaj pa naprej.
Najprej sem dohitel dva Šveda (bejba in tip) … hodila bosta cca 40 dni, torej bomo en čas skupaj.
Gospa iz Belgije, 82 let. Hodila bo dokler ne pride. Prvi teden se bova zagotovo srečevala.
Bejba, znotraj normativov, iz Holandije (nikakor ne želi slišati besede Nizozemska, ker to ni isto). Hitra kot grom, ne vem če jo bom dohiteval naslednji teden.
Nemec, od kod sem pozabil, nekje blizu švicarske meje. Moj rang, ampak hodil bo samo do Salamance. Mora iti delat. Kar naj, zakaj pa slamuhari na delu in si ne more privoščiti cele poti.
In še nekaj peregrinotov. Te bom obdelal jutri in kasneje.
Je pa tudi ena … pod spodnjim limitom zgornjega standarda … nisem nič vprašal, ocenjujem tako … hmmm … na prvi pogled.
Srce mi nekoliko poskakuje zaradi duše na tapravi strani Trojan, zato ne morem tega poskakovanja kar tako zavreči.

Nekoliko sem zašel.
Šveda sem dohitel pred tisto neskončno ravnino za krajem Santiponce. Ravnina je bila znosna, ker je bila tudi temperatura znosna. Na tako kot lani ko sem moral piti krop, da nisem izdihnil. Tokrat sem vso tekočino popil tukaj za mizo, ko to tipkam. Kmalu bo konec sieste … potem grem pa v lajf.
Sredi te ravnine sem prekoračil potok Arroyo de los Molinos (uh kako mi gre pisanje the imen), ki je tudi letos brez vode.
Po ravnini sem se nekoliko izgubljal po Guilleni … sorry, nisem več popoln … preden sem prišel do alberga, tistega tapoceni.

Aha … Angleža tudi tukaj ni …

Še to. Mašina je danes laufala v redu. Majda, sopotnica letos do Sv. Višarij je rekla, da sem imel svetle oči ko sem se oni dan poslavljal. Zdi se mi da so še kar svetle, če sem malo prej prav videl v ogledalu.

Bom še kaj pustil za naslednjič. Dozdeva se, mi da je danes že nekoliko preveč.

No, pa mislil bom tudi …