2016 – Camino de San Salvador
Dan #03: Poladura de la Tercia – Bendueños

Danes, prvo kar moram narediti, moram preklicati vse grde besede, predvsem pa misli, ki sem jih včeraj namenjal Taimi.

Nisem omenil, da smo vsi trije včeraj pristali v vasici brez interneta, brez bara, brez trgovin, brez kave, brez … kar vam pride na misel.

Bejba, ne me vprašati kako, se je dogovorila, da so v vas dobili izredno dostavo sadja in ostale zelenjave, čeprav je bil potujoči trgovec tu že dopoldan. Nekje v vasi je nabavila kruh in klobase, ker bi drugače ostali ob vodi in suhem kruhu. S Fernandom družno ugotavljava, da bi bila ta ravno pravšnja za naju, ampak kdaj pa kdaj bi pa že lahko imela zaprt kljun.

******

Takoj zjutraj, takoj ko smo prestopili prag, je bilo iti navzgor na najvišjo točko Camina del San Salvador. Zvezde so še sijale, čeprav je bila ura nekaj pred sedmo. Nekje na pol poti do vrha, kjer so postavili križ San Salvadorju, smo dočakali sončni vzhod, ki je pozlatil gore in hribovje na zahodu.

Ne bi, ampak bom vseeno povedal.
Danes za spremembo Taimi ni kikirikala in lajala, ampak je meketala in mukala. Z vsemi kravami in ovcami na začetku poti se je hotela pogovoriti, vmes pa nama s Fernandom delila različne nasvete o tem in onem. Ker pa sva bila midva izgleda dovolj poslušna, je poklicala še fanta … zbudila torej … in še njega morila. To pa zato, ker on ne hodi na takšne poti in raje poseda pred televizorjem. Ker televizije v tem času sicer ne gleda, ti klici veljajo za takrat ko bo, in če bi ona ne utegnila takrat poklicati.
Soudeležena sva razumela zakaj ga ne mikajo take poti in oba sočustvovala z njim.

Še eno pojasnilo, potem pa s punco malo na stran.
Taimi je v Evropo najprej prišla v Italijo, njen domači kraj je Barcelona, že pet let pa živi in dela v Zermattu pod Matterhornom.
Midva pa sva tam kjer sva, že od nekdaj.

Pri križu San Salvadorja smo si oddahnili, češ naj bi bilo vendarle konec vzpona.
Žal je bil šele začetek današnjih ‘težav’. Do konca dneva smo hodili 31 km in se povzpeli za 1200 m in spustili za 1800 m. Sami računajte. Na koncu dneva komaj stojimo na nogah.

Spimo v najlepšem albergu do sedaj. Na vseh caminih ni bilo enakega.
Komu gredo zasluge ne bom govoril.
Toliko časa je včeraj odpirala kljun pri trgovcu s sadjem in hospitaleru, ker ona ne bi spala v Campomanesu, mestecu kjer smo nameravali končati dan, da je dobila telefon tega alberga. Ker je alberge nekoliko s poti, nam je lastnica prišla naproti in naša ‘mučila’ zadnji km in pol prepeljala z avtom.

Včeraj in danes sta dneva z najlepšim caminom do sedaj. Prava gorska dneva, kar nam je Slovencem na kožo pisano. Poseben čar je tudi to, da smo se prehranjevali s skupnimi zalogami hrane, ker trgovin in barov ni. Če pa so, so pa zaprti. Torej tudi hujšali. Vsaj vode ob poti, kljub poznemu poletju dovolj.

Edina pomanjkljivost kraja kjer stoji alberge, je ta, da ponovno ni interneta in mobi signala. Zato bo to oddano, ko bo. Fotografije pa sploh.

Do Ovieda je še dva dni. Jutri dopoldan spust v dolino in potem ravninski del do Ovieda, do konca Camina del San Salvador.

Uf … moram iti. Fernando se je nekam izmuznil. Taimi pripravlja večerjo in jaz sem najbližji. Uboga jaz in njen ‘boyfriend’. Ja … telefon ima tudi na ušesu.

Odgovori