![\"VDLP\"](\"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/VDLP-150x150.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
Danes je sledila \u0161e ena dolga etapa s kar konkretnimi kilometri. Po vodniku 35 km, a izkazalo se je kar za skoraj eno uro ve\u010d.<\/p>\n
Salamanco sem zapustil nekaj po sedmi uri. Mesto je pusto, popolnoma druga\u010dno kot v\u010deraj popoldan. Velika mesta so mi zoprna, obi\u010dajno take etape kon\u010dan v prvem preno\u010di\u0161\u010du izven mesta. V\u010deraj sem se zadr\u017eal le zaradi spremljajo\u010de skupine.<\/p>\n
Nekoliko pred izhodom iz mesta naletim v enem od jutranjih bifejev Edo. \u0160e kar se malo preve\u010d \u010dustveno poslavlja. Obljubim ji, da bova skupaj hodila do njenega alberga, nekje okoli 16 km.<\/p>\n
![\"...](\"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/wp-content\/uploads\/2016\/05\/P5160992.jpg\")
… razdalja za dva dneva \ud83d\ude41<\/p><\/div>\n
Ko zagledava zaklju\u010dno tablo mesta Salamanca, je tam \u0161e Ibrahim. On ne pije kave in vina, pije pa pivo, zato je nekoliko pred nama.<\/p>\n
Danes bo lepo vreme. Na modrem nebu ni niti enega obla\u010dka.<\/p>\n
Po predmestju Salamance zavijemo med polja. \u017dita na poljih so visoka krepko preko metra in pol. Ne vem kaj sem videl takrat pred Merido. Gladiator bi sodil sem. Cvetov maka, mojega najljub\u0161ega cveta, se \u0161e vedno nisem naveli\u010dal. Sedaj je v modro, rumeno, beli kombinaciji z drugim plevelom in zelenim \u017eitom seveda. Ne bom vas posiljeval z njim. Med vsem tem pa dolga ravna cesta, ki ji ni konca. Prava zelena meseta.<\/p>\n
![\"\"](\"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/wp-content\/uploads\/2016\/05\/P5160999.jpg\")
<\/p>\n
V vasici Calzada de Valdunciel se na\u0161a pot dokon\u010dno lo\u010di. Eda to\u010di solze in se spominja najinih bosih skokov \u010dez tiste narasle potoke pred nekaj dnevi. Ibrahim pa je trden dedec, kot jaz. Zato sledi le krepek objem in odgovor \u2026<\/p>\n
\u2026 ‘Alejkumu selam, Ibrahim.’ in zagrizel sem klanec na pra\u0161ni cesti.<\/p>\n
![\"\"](\"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/wp-content\/uploads\/2016\/05\/P5160994.jpg\")
<\/p>\n
O slede\u010dih 22 kilometrih nimam kaj povedati. Ve\u0161 \u010das sem hodil ob hrupni avtocesti, mimo \u0161panskega zapora, mimo neobdelanih polj, suhe vinske trte, skratka mimo zanemarjenih polj. In tako kot vedno pri velikem \u0161tevilu kilometrov: tik preden sem izdihnil, sem pri\u0161el na cilj.
\nSedaj, malo pred deveto zve\u010der \u0161e vedno edini pe\u0161ec. Imam pa okoli se pet \u0161panskih kolesarjev.<\/p>\n
![\"\"](\"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/wp-content\/uploads\/2016\/05\/P5161003.jpg\")
<\/p>\n
\u010ce \u0161e kdo odlo\u010da za ta camino naj ve, da je za ta camino najpomembneje to, da si ga resni\u010dno \u017eeli\u0161, da ima\u0161 veliko, ne veliko, ogromno volje, potrpe\u017eljivosti in vztrajnosti. In to govorim za prvo polovico poti, saj me \u0161e drugi, te\u017eji del \u010daka. Navaditi se mora\u0161, da ko za\u010dne\u0161 hoditi, hodi\u0161 po neskon\u010dni ravni poti, ki ji ni in ni konca. In ko pride\u0161 na vrh kak\u0161nega hriba, se vse to ponovi. Popoldan kon\u010dno pride\u0161 na hrib in ugleda\u0161 naslednjo vasico kjer bi rad prespal, z zaprto trgovino zaradi sieste, sobote ali nedelje, ter bife\/bar v najbolj skromni hi\u0161ici.
\nSeveda med vasico kjer si za\u010del in kon\u010dal ni naselij, vodnjakov in ne ljudi.
\nAmpak ko to sprejme\u0161 za svoje, te \u010daka pot kjer lahko neizmerno u\u017eiva\u0161, spoznava\u0161 sebe \u2026 skratka vstopi\u0161 v drugi svet \u2026 tvoj svet.<\/p>\n