{"id":788,"date":"2015-09-07T16:19:29","date_gmt":"2015-09-07T14:19:29","guid":{"rendered":"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/?p=788"},"modified":"2015-09-15T23:05:55","modified_gmt":"2015-09-15T21:05:55","slug":"jakobova-pot-ogrska-veja-dan-03-ormoz-ptuj","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/www.anunnaki.si\/nibiru\/Anu\/?p=788","title":{"rendered":"Jakobova pot – Ogrska veja
Dan #03: Ormo\u017e – Ptuj"},"content":{"rendered":"

\"ElCaminoSmer\"<\/p>\n

Zjutraj me spremlja rahel glavobol. Nobeden razlog mi ne pride na misel, kaj bi bil vzrok temu. Ko sem to zjutraj pri zajtrku omenil ob mizi, se je frendova \u017eena samo nasmihala, ne da mi bi ponudila kak\u0161no zdravilo. Pravi da so tu na de\u017eeli bolj utrjeni. Njen Slavc nima tak\u0161nih te\u017eav.
\nBojim se, da bom moral spremeniti v\u010deraj\u0161nje mnenje o njej.<\/p>\n

Takoj za mestom pot zavije preko njiv v gozdi\u010dek. Pot gre za jutranji \u010das \u017ee kar preve\u010d navzgor, je pa prijetna hoja po debelem listnatem tepihu. \u017de pri zajtrku sem bil opozorjen da bo tako do Hajndla, potem pa navzdol do Velike Nedelje. Zatem pa ena sama ravnina vse do Ptuja. Tak\u0161na, da \u0161e voda po de\u017eju ne more odte\u010di nikamor.<\/p>\n

Ko se mi z vrha hrib\u010dka odpre pogled \u2026 hmmm \u2026 v dolino, je \u017ee tudi sonce kar visoko. Vse je sve\u017ee: jutro, zrak, pogled, \u2026 tako je bilo \u2026<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Grad Velika Nedelja in cerkev sv. Trojice v dolini kar vabita na ogled. \u010ce vas kdaj zanese v te kraje, si rezervirajte \u010das, tega ni potrebno izpustiti.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

V sosednji stavbi so mi postregli z dopoldansko pija\u010do, ki sem sem jo pospe\u0161eno popil, ker ni bilo primerno da bi \u0161e naprej prisostvoval zapeljevanju dveh golob\u010dkov za sosednjo mizo. Zunaj pa rahlo presene\u010denje. Poti ni vodila navzdol proti \u017eeleznici in potem po ravnem polju do Ptuja, ampak gor skozi vas proti vinogradom.<\/p>\n

Naj \u0161e enkrat povem, da se mi niti ne sanja kje to\u010dno poteka pot. Vem za nekaj ve\u010djih krajev, med katerimi sem kolikor sem znal poiskal vse cerkve sv. Jakoba. Ves \u010das pa sledim rumene pu\u0161\u010dice in narobe obrnjene jakobove \u0161koljke. Rumene pu\u0161\u010dice se najdejo samo v gozdovih, v naseljih pa najbr\u017e preve\u010d te\u017eijo, da bi jih lahko risali vsepovsod. Resnici na ljubo pa moram povedati, da se da lepo iskati smer, le paziti je treba, da takrat ko ti misli odtavajo dale\u010d stran od tebe in se velikokrat ob tem tudi izgubijo, o\u010di in noge tega ne smejo narediti.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Se pravi, nazaj med vinograde. Sprehod po va\u0161kih cestah in kolovozih po klan\u010dku gor in klan\u010dku dol. In to ne\u0161tetokrat. Med hojo ne sre\u010dujem ljudi, \u010deprav je kak\u0161na hi\u0161ica vsakih toliko sto metrov. Ali so vsi po slu\u017ebah, ali pa so vsa doma\u010da opravila \u017ee naredili. Se me pa pri vsaki hi\u0161i privo\u0161\u010di pes z glasnim lajanjem. Sedaj me ne motijo ve\u010d. So me pa motili ves \u010das dokler ni izginil tisti glavobol.<\/p>\n

Kraji spet ‘be\u017eijo’ mimo mene: Drak\u0161l, Sodinci, Podgorci, Preclava, Tibolci \u2026
\nPot pa \u0161e kar naprej gor in dol in ko se dotakne doline, ko \u0161e ponovno vidim tisto ravnino z \u017eelezni\u0161ko progo se nesramno obrne nazaj na desno in ponovno gor med vinograde.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Tam za Tibolci je bil\u00a0en grozen vzpon. V tisti najhuj\u0161i v popoldanski vro\u010dini. Nekje na Gorenjskem sem pobral, da takemu klancu re\u010dejo kolenogriz. Ni ga bilo konca in ni ga bilo konca. Nekoliko pred vrhom sem omagal in se razkomotil in dal v senci pod drevesom vse \u0161tiri od sebe, ter nekoliko zadremal. Bolje da\u00a0nebi. Ko je bilo najlep\u0161e, se kdo ve od kod pojavi bejba v tapravih letih, oprtana z velikim ko\u0161em trave in koso. Da o psu, ki je skakal okoli mene, sploh ne govorim.
\nSe gledava.
\nJaz kot zaboden teli\u010dek, ona pa: Kaj je de\u010dko? Utrujen? Ali ti lahko \u2026 pija\u010do \u2026 kaj za pod zob \u2026<\/p>\n

Kar na enkrat me spreleti. A tako izgleda obisk na koncu tvojih dni, tiste gospe s koso, ki je lepa kot smrtni greh.
\nUtrujenost me naenkrat mine. Poi\u0161\u010dem vse najbolj vljudne izgovore za vse njene ponudbe, se zahvaljujem za njeno prijaznost in se poberem proti vrhu hriba.
\nKo pogledujem nazaj, \u0161e vedno gleda za mano. Kdo ve kaj si misli o \u2026<\/p>\n

Na vrhu se pot spusti po gozdu navzdol. \u0160e vedno pod vtisom prej\u0161njega sre\u010danja se mi stezice zame\u0161ajo, izgubim pravo pot in se \u0161ele na travniku spodaj najdem. Uh!<\/p>\n

Sedaj pa se vendarle znajdem na tako \u017eeleni ravnini. In imam: Strejaci, Mezgovci, Dornava, Ptuj \u2026 ve\u010d kot 10 km asfaltne ceste, \u010das hoje pa je kot da bi hodil 100 km.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

\u010cez dva meseca je predviden Camino Via de La Plata od Seville do Santiaga d Compostela, preko 1000 km. Leva noga ne uboga tako kot bi morala. Moral bom poslu\u0161ati zdravnico. Ne samo zato, ker morda dela cirkus iz vsega.
\nDo takrat pa hoja do zavetnice v sosednji vasi od mojega doma.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n