Via Sancti Martini – Dan #08: Sv. Trije Kralji v Slovenskih Goricah – Maribor

Sončno jutro.
Obeta se lep, topel dan in tudi zeloooo doooolg.
Med Radenci in Mariborom je težko najti prenočišča, zato je potrebno nekoliko več hoditi.

Včeraj sem prehodil 34 km z 1300 metri vzponov in 1200 metrov spustov. Precej bolj naporno kot prvi dan na Madžarskem, tistih nekaj preko 40 km, kjer sem dvignil za 180 in spustil tudi za 180 metrov.
Tako, potožil sem za boljšo voljo.

Pogled nazaj proti Sv. Trem Kraljem

Pognal sem se med njive in travnike in se kar hitro znašel pred krajem Sv. Trojica v Slov. Goricah. Kraj, čigar tri zvonike njihove baročne cerkve, sem vedno občudoval od daleč s stare ceste med Mariborom in Gornjo Radgono. Tudi tukaj imajo legendo, legendo o njihovi cerkvi.

Legenda pravi da so ljudje želeli cerkev najprej postaviti na gmajni, ki jo danes prekriva Gradiško jezero in se nahaja v dolini pod cerkvijo. Ker so se na hribu nad to gmajno ob večerih prikazovale tri lučke, so se odločili drugače, pa tudi voli ki so vozili kamenje za cerkev, niso hoteli voziti navzdol proti gmajni, temveč so hoteli le na hrib. In potem so skozi stoletja zgradili umetnino, ki jo imajo še danes.

Sveta Trojica v Slovenskih Goricah

Pol leta je v tem kraju živel tudi Ivan Cankar in v tem času napisal Lepo Vido.

Do Gočove je sledil asfaltni zalogaj. Sledil travniški, poljski, vinogradniški in gozdni del. V slednjem sem se moral izgubiti, da bom ja naredil še več kilometrov. V Zavrhu od koder je general Rudolf Maister – Vojanov občudoval lepoto Slovenskih Goric in jo opeval, tudi v njegovi pesniški zbirki ‘Kitice mojih’, sem si dovolil tolikšen postanek, da sem se povzpel le na razgledni stolp.

Zavrh in Maistrov stolp

Pot naprej pelje navzdol do Spodnje Voličine in potem navzgor do, se razume, Zgornje Voličine in zatem ponovno dol in ponovni gor in … ta ritem bi bil potem najbrž vse do bridkega konca, če ne bi bilo vmes Maribora. Zadnje tri ure pred Mariborom sem na uro pogledoval vsakih deset minut in vsakih teh deset minut je bilo dolgih skoraj uro. Uh.

Cerkev Device Marije na Gorici … oh, Maribor kje si še

Med Ruperčem in Mariborom je ob poti veliko vinotočov in kmetij, ki so mamile in vabile k postanku, a ni bilo neke prave volje za postajanje. Šele ko sem zagledal prve mestne hiše, je srce ponovno začelo poskakovati. Še enkrat, uf … in … uh.

Aha, statistika. 34 km +1100 in -1000 metrov višinske razlike. Ure? Dolgooooo … zelooo … dolgooo …