Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #02: Guillena – Castilblanco de los Arroyos

Objavil , dne Apr 29, 2016 v 2016: Via de la Plata, Blog | 3 komentarji

VDLP

Drugi dan je za mano.
Ko bi bili vsi dnevi takšni.

Sanjski dan. Kilometrov (pre)malo.
Nekoliko pred sedmo sem startal, tema je bila kot v rogu, večina v albergu je še razmišljala, ali vstati ali ne.

Kmalu za albergom sem prekoračil reko Rio Huelvo ali nekaj podobnega. Pot je zavila mimo nasada kaktusov. Njihovi mali poganjki so kar napeljevali, da sem se prestavil v čas ko sem prebiral Castaneda in njegovo učenje pri Don Juanu. Tam so ti poganjki počenjali čudeže

Carlos Castaneda – Učenje pri Don Juanu

Sledil je nekoliko konfuzen prehod skozi industrijsko cono, med tovornjaki do, točke ko je pot zavila v naravo. Na levi nasad pomaranč, na desni nasad oljk. Pomaranče so ravno začele cveteti in oddajale sladkast vonj. Za njimi pa znova ‘nasad’ kaktusov z že omenjenimi poganjki. Potem pa je zmanjkalo vsega, ostale so samo oljke kamor je segal pogled.

Neke družbe ni bilo. Nemec od včeraj, je odšel pred mano kakšnih deset minut prej. Mi bo rezerviral posteljo, če pride pred mano na današnji cilj.

Samo Loch Ness in Nessie še manjkata … grad Urquhart je že tu.

Med tistimi kaktusi, sem dohitel eno bejbo, ki je prav tako vstala pred mano. Nekoliko se je izgubljala v temi ob kaktusih in sem jo samo usmeril in jo pustil za samo. Tekom dneva sva se potem izmenjavala v vodstvu. Na koncu sva skupaj prihodila v Castilblanco.
Niti ne vem čigava je. Lahko ste brez skrbi. Je znotraj normativa. Hmmm … lahko pajih tudi imate.

Za tistimi oljkami vse naokoli so znova sledili nasadi oljk. Vmes so se pojavile ravno pognane sončnice, in v velikih količinah, najbrž, cvetoč plevel, marjetice, in eni vijolični cvetovi, ki so mi bili neizmerno všeč. Tak cvetoč plevel, ki mi je bil sem do sedaj videval le na Irskem in razvalina ob poti je bila čisto podobna gradu Urquhart na Škotskem, ki jo jaz enačim z Irsko

Spomini na lansko leto.

Pot je na več mestih precej razbrazna od spomladanskih neurij in mi je klicala lanske neljube dogotke.

V to smer je treba iti …

Jutri me (nas) čaka za začetek 16 km asfaltne ceste. Nekateri v albergu se dogovarjajo o najemu taksija z ta del. Sam nisem ravno navdušen za ta način potovanja, zato bom moral jutri prehoditi 36 km, če jih bom hotel dohiteti. Med njimi je nekaj zanimivih tipov. Ta, ki sva se danes prehitevala, tudi zagovarja peš hojo, le moji kilometri ji ne odgovarjajo.

Kaj več vam ne znam povedati. Je bil preveč moj dan.

3 komentarjev

  1. Avatar
    gost
    01.05.2016

    Zdravo!

    Z veseljem spremljamo tvoj blog in se veselimo novih zanimivih objav. Besedje je sočno in zanimiv foto material. Me prav zanima če imaš ta dolgega zraven.
    Za popestritev poti pa tale intermezzo.

    https://www.youtube.com/watch?v=KtE5qvKUuHg

    Srečno.

    Odgovori
    • Anunnaki
      Anunnaki
      01.05.2016

      Opa … španska blondinka … jaz jo še vedno iščem.

      Tukaj sem zvedel da ni vse v velikosti, temveč v kvaliteti. Sophie (Parižanka, ki me preganja po poti) je že imela priložnost držati aktualnega v svojih nežnih rokah, ravno tako meni, da je kvaliteta važnejša od dolžine. Torej kaj imam … ?
      🙂

      RomanA me je prosil, da mu povem kdaj grem sem. Ker nisem popoln, sem pozabil in mu prosim povej.

      Odgovori

Odgovori