Camino 2016 – Via de la Plata
Dan #19: Salamanca – El Cubo de Tierra del Vino
Danes je sledila še ena dolga etapa s kar konkretnimi kilometri. Po vodniku 35 km, a izkazalo se je kar za skoraj eno uro več.
Salamanco sem zapustil nekaj po sedmi uri. Mesto je pusto, popolnoma drugačno kot včeraj popoldan. Velika mesta so mi zoprna, običajno take etape končan v prvem prenočišču izven mesta. Včeraj sem se zadržal le zaradi spremljajoče skupine.
Nekoliko pred izhodom iz mesta naletim v enem od jutranjih bifejev Edo. Še kar se malo preveč čustveno poslavlja. Obljubim ji, da bova skupaj hodila do njenega alberga, nekje okoli 16 km.
… razdalja za dva dneva 🙁
Ko zagledava zaključno tablo mesta Salamanca, je tam še Ibrahim. On ne pije kave in vina, pije pa pivo, zato je nekoliko pred nama.
Danes bo lepo vreme. Na modrem nebu ni niti enega oblačka.
Po predmestju Salamance zavijemo med polja. Žita na poljih so visoka krepko preko metra in pol. Ne vem kaj sem videl takrat pred Merido. Gladiator bi sodil sem. Cvetov maka, mojega najljubšega cveta, se še vedno nisem naveličal. Sedaj je v modro, rumeno, beli kombinaciji z drugim plevelom in zelenim žitom seveda. Ne bom vas posiljeval z njim. Med vsem tem pa dolga ravna cesta, ki ji ni konca. Prava zelena meseta.
V vasici Calzada de Valdunciel se naša pot dokončno loči. Eda toči solze in se spominja najinih bosih skokov čez tiste narasle potoke pred nekaj dnevi. Ibrahim pa je trden dedec, kot jaz. Zato sledi le krepek objem in odgovor …
… ‘Alejkumu selam, Ibrahim.’ in zagrizel sem klanec na prašni cesti.
O sledečih 22 kilometrih nimam kaj povedati. Veš čas sem hodil ob hrupni avtocesti, mimo španskega zapora, mimo neobdelanih polj, suhe vinske trte, skratka mimo zanemarjenih polj. In tako kot vedno pri velikem številu kilometrov: tik preden sem izdihnil, sem prišel na cilj.
Sedaj, malo pred deveto zvečer še vedno edini pešec. Imam pa okoli se pet španskih kolesarjev.
Če še kdo odloča za ta camino naj ve, da je za ta camino najpomembneje to, da si ga resnično želiš, da imaš veliko, ne veliko, ogromno volje, potrpežljivosti in vztrajnosti. In to govorim za prvo polovico poti, saj me še drugi, težji del čaka. Navaditi se moraš, da ko začneš hoditi, hodiš po neskončni ravni poti, ki ji ni in ni konca. In ko prideš na vrh kakšnega hriba, se vse to ponovi. Popoldan končno prideš na hrib in ugledaš naslednjo vasico kjer bi rad prespal, z zaprto trgovino zaradi sieste, sobote ali nedelje, ter bife/bar v najbolj skromni hišici.
Seveda med vasico kjer si začel in končal ni naselij, vodnjakov in ne ljudi.
Ampak ko to sprejmeš za svoje, te čaka pot kjer lahko neizmerno uživaš, spoznavaš sebe … skratka vstopiš v drugi svet … tvoj svet.
10 komentarjev
BorisK
17.05.2016Zdravo Miki,
čestitam za polovico in še čez… haloooo 500 km peš, junak si pa če hočeš bit al pa ne, včeraj sem jih tudi jaz naredil 48 km ampak s kolesom, no neki je…
Nekje si napisal, da si na takšnem pohodu kot v drugem svetu…to poznam, ko sem šel s kolesom na Krk , ko v nekem momentu padeš v ta svet pozabiš na vse …možgani se odklopijo-resetirajo, dve tri ure goniš pa sploh ne veš da goniš …si v nekem transu, ko se čas ustavi in vse okoli tebe miruje…lepo ,
samo tako dalje, naj ti služijo noge , tudi glava , pa še lepga vremena ti želim , da bo užitek popoln,
lep pozdrav, Boris
Anunnaki
17.05.2016Nekoč je nekdo nekje povedal nekako takole …
če želiš prehoditi 1000 kilometrov moraš najprej narediti en mali korak, ki ni v ničemer težak. Potem pa narediš še za 1000 km the majcenih enostavnih korakov … minus prvega …
Je enostavno … morda ni?
BorisK
17.05.2016Kaj pa je blo z Daniele, nč ne pišeš več o njej…
lp
Anunnaki
17.05.2016Daniele … ne upam si misliti kaj je morda naredil Norman z njo … poglej si film Psiho (še ČB)
V kolikor ji je uspelo pobegniti, je nekje zadaj … 🙂
Stane
17.05.2016V zadnjem odstavku si napisal vse. Ko se odločiš, se odločiš.
Zato ne razumem tistih romarjev, ki si vmes krajšajo pot s taksijem. Vseeno če bi bili doma.
Zate pa vem, da boš prišel kamor si namenjen.
Vsaka čast.
Anunnaki
17.05.2016🙂
AB
17.05.2016Čestitke za vstrajnost. Ko pa se vrneš s te in one druge poti, pa sledi skupna malica…Lp, A.
Anunnaki
17.05.2016Hmmm … še petnajst etap imate čas, da se skulirate(jo) …
Saj vedo … 🙂
Brigita Č
17.05.2016Ojla Miki, lepo pozdravljen.
Zelo lepo jih je videt, te zelene pikice, ki rastejo navzgor.
Praviš, da si končno dočakal tudi sonce. Tudi mi. Je takoj vse drugače, a ne? Slike so lepe kot vedno.
In, ko pridejo momenti takšni in drugačni, se spomni na tisti občutek, ki bo, ko bo vse za tabo. 🙂
Tukaj pa še malo poezije zate, mislim, da je avtor Vlado Ajlec.
Mak
Na polju, pšenica je zelena,
kot morje, v vetru valovi,
gosta, ker je dobro pognojena,
med njo, pa mak, rdeč cveti.
Lep je na pogled, kot kri rdeč,
na sredi, srčno piko,
kot plevel, na polju je moteč,
pa kaj bi, saj ga ni veliko.
Ko pšenica zlata, dozori,
mak skloni golo glavo,
trepetajočih listov, že dolgo ni,
ob žetvi, novo seme bo posjano.
Drži se!
Anunnaki
17.05.2016Ah … pa ti si redka duša, ki zna pritisniti na taprave strune … na tiste, ki ravno takrat ustrezajo.
Sem bil ravno v največjem ‘nasadu’ maka do sedaj, ko je zacingljalo to sporočilo.
Pridejo takšni ali drugačni momenti, takšni in drugačni spomini, občutki zbledijo …
… ostane ti le pot.