2017 – Camino del Norte
Dan #01: Irun – Armario-denda (San Sebastian)

Objavil , dne Jun 20, 2017 v 2017: Camino del Norte, Blog | 1 komentar

Prvi dan je za nama.

Poglejmo še malo kako je bilo včeraj.
To je bil ‘transportni’ dan. Sedaj mi je kar klasično potovanje.
V domačem kraju na vlak, v Ljubljani na kombi in v Benetkah z letalom preko Madrida na Letališče San Sebastijan. Od tukaj pa kar peš do prvega alberga. To letališče se nahaja ob mestu Irun, tik ob meji s Francijo in tako blizu obale, če ne paziš lahko stopiš z zadnje stopnice aviona kar v morje.

Pešpot od letališča do alberga je obetala to kar se je dogajalo danes.

… odhod od doma v zgodnjih urah

Po vseh avioskih pripetijah smo pristali kar z veliko zamudo na končnem letališču, na katerem sva se znašla precej pozno popoldan. Že pozabil kdaj točno. Vroče je bilo kar primerno, saj je zrak zaradi vročine tako migetal, da so se komaj videle črke na prometnih znakih.

Toliko o včeraj.
Aha, še to. Po dveh kilometrih hoje sva se v Irunu znašla v predpotopnem albergu. Ne bo mi ostal dolgo v spominu.
Imajo pa pivo na nivoju, vino tinto pa ni prišel na vrsto.

… prvi koraki z letališča proti začetku poti v Irunu

***************************************

Jutro je bilo hladno, obetavno. Vračala sva se nazaj proti letališču.
Ravna pot, za sprehajat. Po neke pol ure pa se je postavila pokonci.
Ko gledaš pot doma po zemljevidih, ko preučuješ vodnike, se ti tisti komaj 500 metrov nadmorske višine zdi kot mala malica. Tukaj gre pa kar gor. Kašne serpentine … kaj je to?

… začetek poti v cvetju

Nekaj let nazaj sem v poletni vročini rinil na primorski Sabotin in sem skoraj izdihnil.
Tukaj se je prijetna temperatura kar naenkrat dvignila v neslutene višine … 1000 stopinj … OK upoštevajte 10% toleranco … moja čutila so nekoliko zatajila.

Nekje na polovici do teh pet stotih metrov sva padla na klopi pri cerkvi z Marijinim imenom … napis na sosednjem vodnjaku ‘Agua non potable’ ni bil nič moteč.

Da ne pozabim. Tukaj je dežela ponosnih Baskov. V Galiciji so vsi napisi v keltskem in španskem jeziku, tukaj pa piše samo baskovsko.
Pa se znajdi.
Evo tako za primer … ‘Orioko aterpetxea’ … upam da sem prav prepisal.
To vidiš na koncu dneva. Prenočišče za romarje … Albergue de peregrinos …

… tik pred koncem asfalta in pred vstopom v divjino

Drugače pa je Pot označena enkratno in se kljub vročini da težko izgubiti.
Res je tudi, da so ti presneti Baski na kakšnem kažipotu tudi preveč natančni … in… in dostikrat njihove oznake ne smeš dobesedno upoštevat.
Kaj mislim lahko pogledate na priloženih fotografijah.

… spremljevalka na poti …

…. hmmm … tako je, če dobesedno bereš oznake

… da Španci niso natančni?

Ko sva le nekako prilezla na želeno višino, se je strmina unesla … sonce pa ne.
Po hrastovih in ravno dišeče cvetočih kostanjevih gozdovih napredujeva kot prava osvajalca nekoristnega sveta.

Vode ni nikjer, če sem pozabil povedati; če pa sem, si le zapomnite.

… morje … ves čas pod nama

Pot vodi mimo Montana Kalea. Nekolika časa od tu dalje pa se Pot spusti z enako silo navzdol, kot davno zjutraj gor. Spusti se na 0 metrov do Pasajes in do pristanišča San Jose. Tukaj rumene puščice kažejo proti morju. Tam pa je lestev in ploščad … in zatem samo morje.
Bo treba plavati?
Ne. Preko zaliva te prepelje čolniček.
Ravnokar je prispel.
Na drugi strani naju pričaka milijon stopnic, po katerih morava nazaj na višino, s katere sva se ravnokar spustila.

Z zadnjimi močmi prestopiva zadnjo stopnico. V vodniku piše, da od tu sledi dve urni spust do San Sebastiana. Ta tip ki je to pisal, tukaj ni hodil. Drugače bi opazil da je vmes treba iti še stokrat gor in prav tolikokrat dor.

Uf … ne spominjam se rad tega dela.

… akvadukt … nekoč … koga je bilo bolj strah …

Kakih 5 km pred San Sebastianom sem imel majico čisto premočeno. Prepojena je bila z nekim mastnim švicem. Najbrž se je moj špeh se direktno prestavil nanjo.

V tem kriznem trenutku zagledava na klopci ob poti kosmatega tipa, ki prebira knjigo. V pogovoru omeni, da je preko ceste privatni alberge. Njegove besede so bile kot hladna sapica, ki je pihala na moje pohodniške rane.

Tu bi ostal. Ampak kako prepričati Metko tako, da bi bila ona ‘kriva’ za ta postanek pet kilometrov pred ciljem. Ne morem biti jaz razlog … km pa to pelje. Dovolj slabe vesti sem vdihnil vanjo in sva ostala.

Presenečenj ni zmanjkalo.
Alberge je eden lepših, ki sem jih videl na svojih Caminih V Španiji.
Okolica, čudovita, ptički pojejo, senca in hlad okoli naju … ampak …

… ja, vedno obstaja ampak …

Alberge upravlja komuna ‘Last day church’ , po naše Jehove priče. Ja, tudi ti so na Poti … nič slabega ne mislim.

Torej, trava za večerjo, nič mesa, nič alkohola, nič cigaret, ženske v desno spalnico, moški v levo spalnico … da se ve.

Nič interneta … se slišimo, ko se …

1 komentar

  1. Avatar
    Sledilka
    24.06.2017

    Zelo pestro! Tukaj je vroče kaj šele tam! Pogumno naprej!

    Odgovori

Odgovori