2017 – Camino del Norte
Dan #02, 03, 04, 05 in 06: Armario-denda (San Sebastian) – Bilbao

Objavil , dne Jun 25, 2017 v 2017: Camino del Norte, Blog | 2 komentarja

Danes je dan, ko sva utegnila sesti za računalnik.
Nekaj se bo napisalo za vsak dan in sami ugotovite kaj je bil glavni razlog.

Tisto jutro, ko sva zapustila komuno, ki naju je gostila preko noči, je sonce takoj pričelo greti in glede sonca in vročine ni bilo nič drugače kot dan prej.

Spustila sva se v dolino do morja, do menda najlepše evropske plaže. Meni plaža La Concha v San Sebastiianu ni nič sedla v srce. Plaža kot plaža, in še vsi bifeji so bili zaprti. Šele okoli devete ure sva našla odprt bar, tam kjer so bila že zadnja zrnca peska plaže.

Ta ni šel naprej

San Sebastian od zgoraj

In še od spodaj

… plaža La Concha …

Takrat naju je zagrabila Baskija s vso svojo silo in naju ni spustila vse do danes. Vsak, ki prične Camino del Norte od Iruna , ugotovi ko prihodi do mesta Bilbao, da hoja po Caminu niso počitnice. Pravili so mi, da se ob poti lahko ves čas kopaš na peščenih obalah, vendar takoj, ko zapustiš peščeno plažo v San Sebastianu, zagrizeš v strmino, ki kdaj pa kdaj popusti samo toliko, da zajameš sapo, zatem sledi nova strmina.

Zjutraj startaš na nič metrih, ves dan hodiš samo gor, na koncu dneva si znova na nič metrih.
Uh… utrujajoče. In še sonce z neznosno vročino.
Senca? Ne, ne. Morda na trenutke.
Morska sapica? Kaj je to?

Govoril sem si, da bom vedno cenil tiste, ki Meseto na Caminu Frances ali ravno Andaluzijo na Via de la Plati prehodijo v poletnih mesecih. Sedaj moram to nekoliko spreminjati.
Sonce, vročina, težek nahrbtnik na teh klancih postavlja pohodnike na tem Caminu na višje mesto.

Da ne jokam preveč.
Od kar se nismo slišali naju je sonce žgalo samo še en dan, zatem se je na najino veselje vreme pokvarilo in sva zjutraj odrinila v meglo, ki se je vlekla ves dan in sva znova bila dvakrat mokra. Je bila pa hoja prijetna, če odmisliva klance in ostale dodatke.

Do albergov sva prihajala pozno popoldan. Sledilo je pranje, hrana in postelja. Za tipkanje ni bilo časa, predvsem volje ne.

Baskija je lepa pokrajina. Tu živi ponosen narod. Baski imajo radi svoj jezik, svojo pokrajino. Pogovor z njimi je nekoliko težak, ker špansko ali angleško besedo ujameš le tu in tam.
Še najbolj zapleteno je brati njihova krajevna imena, ki imajo v sebi vsaj eno črko ‘X’, običajno še več. Potem vsaj preberi to, izgovoriti se ne da.
Še vedno je polno grafitov, da hodimo po deželi Baskov in ne po Španiji.

Pokrajina?
Veliko borovih in kostanjevih gozdov, vmes evkaliptusova drevesa. Naporno hojo ti polepšata vonja ravno cvetočega kostanja in vonj, ki nastaja ob sušenju evkaliptovih dreves.
Kmetje, za razliko od tistih, ki sem jih srečaval v drugih predelih Španije, skrbno obdelujejo svoja polja, vinograde, skrbijo za svoje domove. Ako bi me postavili v te kraje z zavezanimi očmi, bi potem ko bi mi jih odvezali, najbrž dejal da sem na Kozjanskem pri nas.

Zgodovina Baskov mi ne gre ravno od rok. Iz prvih šestih dni sem si zapomnil samo majhno vasico Bolibar, znano po Simonu Bolivarju, venezuelskem revolucionarju, vojskovodji in politiku. Saj veste to je tisti, ki je bil predsednik Kolumbije, Peruja, Bolivije …

Včeraj sva prespala v Gerniki (Guernica po Špansko), kjer so leta 19037 na povabilo generala Franca, nemški bombniki Legije Kondor uničili vasico in pobili preko 1000 prebivalcev med špansko državljansko vojno.

Danes sva v mali vasici pred mestom Bilbao.
Jutri imava prost dan za ogled tega mesta in morda na koncu dneva utegnem še naložiti fotografije.

2 komentarjev


  1. Catchable fatal error: Object of class WP_Comment could not be converted to string in C:\inetpub\vhosts\anunnaki.si\httpdocs\nibiru\Anu\wp-includes\formatting.php on line 2893