2017 – Camino del Norte
Dan #07 in 08: Bilbao – Pobeña
Včeraj sva nameravala prepešačiti Bilbao z vseh strani, a naju je začetna vnema kmalu minila. Kot vsa Baskija, tudi Bilbao nima dva metra ravne površine. Vse je v ustaljeni praksi – strmo gor in strmo dol.
Zato sva si ogledala le Baziliko de Nuestra Señora de Begoña, ki je seveda na najvišji strmini in do nje pelje milijon stopnic in nato enako nazaj.
S katedralo sv. Jakoba (po naše) je bilo lažje.
Ta je lepo na takem mestu kot se spodobi za katedralo … sploh pa za naju.
Sledila je kava ‘con leche’ in ‘bocaddilo’ … to je vse kar sva odnesla od centra mesta.
Iskanje alberga je bila prava avantura. Predhodni večer sem njegove slike gledal tam kjer sva spala in je bilo vse na mestu.
Na terenu ni bilo več tako.
Prehoditi sva morala preko 6 km strmih ulic (tokrat nič navzdol), da sva ga našla.
Uganili ste, ja … Stoji na drugem koncu mesta na najvišji točki.
To Baskijo si bova zapomnila po klancih, če že zaradi česar drugega ne.
Zvečer nam je hospitalero daroval špagete, solato in ostale drobnarije, vključno z vinom. Vsi, ki smo prisopihali do sem, smo morali pripraviti večerjo.
Glavna kuharica je bila Metka in na koncu pobrala pohvale vseh prisotnih Kitajcev, Čehov, Poljakov, Novozelandcev, Izraelca … več se jih ne spomnim …. hospitalera Bernardina iz Barcelone.
Na mene so popolnoma pozabili, čeprav sem bil glavni delovodja in ko so prisotni fantje pomivali posodo sem jo veselo pobrisal.
********************************
Računal sem, da nama bo Baskija za slovo ponudila ravno slovo.
A ni.
Alberg ni bil čisto na vrhu hriba.
Zato je bilo potrebno gor danes zjutraj. Da se ve.
Z vrha je sledi spust na 3 m nadmorske višine. In samo dve serpentini sta bili. Kot da bi skočil v vodnjak.
Ko sva bila spodaj se je na drugi strani pot obrnila nazaj navzgor. Še višje bilo treba priti kot stoji alberge na drugi strani … uffffff … to je najlepša beseda, ki jo povem.
Vznožje obeh hribov ima pomenljivo ime ‘Puerta del Diablo’.
Iščite po slovarju.
Ali pa poglejte kak film, ko je bil Clint Eastwood še Django.
Na najvišji točki, do katere sva prišla, stoji cerkev sv. Agate po naše in od tu dalje je šlo samo že navzdol. Gor tudi, ampak to je bila mala malica, sedaj ko sva že utrjena..
Naslednjih 17 km bova kmalu pozabila, ker sva spoznavala predmestje mesta Bilbao in satelitska mesteca okoli njega. Na spodnjem zemljevidu si lahko pogledate podrobnosti.
Sem že pozabil kaj.
Zadnjih 12 km je bilo na podeželju.
Smer morje.
Vreme ugodno za kopanje na koncu poti.
Se pa je vreme pokvarilo.
Metkine sanje o vroči mivki, o mlačnem morju, je odnesel dež in mi je zato pomagala rabutati slive med potjo, za fige še prezgodaj.
Do alberga sva prišla, ko je posijalo sonce.
Sije še sedaj.
Morje šumi.
A sedaj sva že v postelji.
Kopanje?
Hmmmmmmm ….. Hmmmmm ….
Obala je še dolga.
In Baskija še zadnjič pravi: “BIDE ONETIK !”
3 komentarjev
Bojan
28.06.2017Ta vajina pot je kot klobasa narisana na papirju. Je, pa ni dosegljivo, morje seveda.
Vprašanje je, kaj je bolje, ali mokra majica, ali mokri čevlji. Sam veš,da mokra majoca bolje prisaja ženski, zato tebi ostanejo mokri čevlji in mokro grlo,katero verjetno
vsak dan ob zaključu pride na svoj račun.
Trudita se še naprej, mi vaju spremljamo iz ohljanenih prostorov in pijemo mrzlo pijačo za svoj račun.
Miki, ko pa prideš nazaj pa le hitro na sosednje moreje (TMNNBS). Tuhtaj kaj to pomeni.
Sedaj pa dovolj, slike pa le naloži.
Bojan
Anunnaki
29.06.2017Hola,
pot je res ena dooolga klobasa.
Verjetno si mislil napisati takole:
TMNNVS
Ali se motim?
Bojan
30.06.2017No približno. Ne bo stopila.
Bojan